Znano je, da rastline običajno niso prav dober vir beljakovin, z izjemo stročnic. Če teh ne marate kaj prida zaradi njihovega okusa, »škrobaste« teksture notranjosti ali zaradi tega, ker vam povzročajo vetrove, pa lahko namesto njih uživate chia semena.
Chia semena so odličen vir beljakovin. Po videzu so kot temno sive ali črne pikice podobne makovim semenom, le da niso popolnoma okrogle. Zanimivo je, da chia semena (http://www.super-obrok.si/) sama po sebi niti nimajo okusa. To pa je hkrati tudi njihova prednost – brez težav jih lahko dodajamo v različne jedi.
Ko sem sama prvič kupila chia semena, sem jih namočila v jogurtu, tako kot je svetoval eden od receptov na spletu. Semena so nekoliko nabreknila in priznati moram, da mi po teksturi niti niso bila všeč. Sem namreč eden tistih ljudi, ki imajo raje hrustljava živila, predvsem pri semenih, kosmičih in podobno ne maram mehkih, namočenih ali razkuhanih. Odločila sem se torej, da jih bom uporabljala nekoliko drugače.
Semena chia tako sedaj večinoma dodajam ovsenim kosmičem za zajtrk (prelijem jih s hladnim mlekom in jih ne pustim, da se namakajo), prav tako pa jih pogosto potrosim po solati, skupaj z lanenimi in sezamovimi semeni. Chia semena sem nekajkrat dodala že tudi v peciva, tako presna kot klasična, še raje pa jih dodam piškotom s kosmiči in suhim sadjem. Uporabila sem jih že v nadevu v pečenih jabolkih iz pečice, z njimi potresla domač sladoled, jih dodala domačim energijskim ploščicam, jih vmešala v sadni in zelenjavni smoothie. Načinov uporabe je torej kar nekaj in vse omenjene so precej boljše kot namakanje chia semen v jogurtu, vodi ali kakšnem rastlinskem mleku (riževem, mandljevem …).
Ker imamo pri nas dva mlada športnika, ki intenzivno trenirata in potrebujeta po treningu tudi veliko beljakovin, da nahranita svoje mišice, seveda najbolj pogosto pripravljam ploščice iz različnih oreščkov, semen in suhega sadja, v katere vedno dodam tudi chia semena. Ploščice, ki so bogate z zdravimi maščobami in beljakovinami enostavno zavijem v papir,da jih lahko neseta s seboj in pojesta takoj po vadbi. To se mi zdi veliko bolje, kot da bi jima kupovala proteinske praške – vsaj dokler je to še mogoče, naj uživata zdravo in predvsem naravno hrano. Seveda pa so te proteinske ploščice hitro postale hit tudi med drugimi otroci, ki trenirajo nogomet v našem klubu, saj so tudi precej okusne – in tako jih včasih pripravim tudi za cel pekač, razrežem in jih zložim v vrečko, da jih lahko neseta s sabo in tako razveselita še soigralce.
