Danes v večini držav končni cilj določi država (v vlogi principala), centralna banka (v vlogi agenta) pa prosto uporablja svoje instrumente z namenom doseči cilj (Goodhart, 2006). V Švici, Evrosistemu in nekoč v Nemčiji je moč najti zakonodajni pristop: končni cilj je ohlapno določen z zakonodajo, natančnejša interpretacija pa je prepuščena centralni banki.
Centralna banka še vedno ostaja eden najmočnejših igralcev na makroekonomskem področju, saj neposredno izvaja denarno politiko z namenom doseči svoj končni cilj. Vendar pa se njena vloga spreminja in njena prihodnost ni popolnoma jasna. Navdušenje vlad za nacionalno valuto je vedno manjše, vse večja liberalizacija kapitalskih tokov in spremenljivost deviznih tečajev lahko vpliva na upad njihovega števila. Ustanavljanje novih denarnih unij (npr. Evropska unija in ECB), oblikovanje t.i. »currency boards« ali celo popolnih valutnih substitutov lahko zmanjša število neodvisnih denarnih oblasti.
