Včasih se odrasli ne zavedamo dovolj, da imajo pravljice koristno in nadvse pomembno vlogo v otrokovem razvoju. So pomemben del odraščanja, saj osvetljujejo življenjske resnice in učijo moralnih vrednot. Otrokom pomagajo razreševati vsakodnevne strahove ter jih pripravljajo na življenje, ki ni samo zabava, temveč vsebuje tudi težke, nepričakovane dogodke, s katerimi se je potrebno tako ali drugače soočiti.
Skozi fantazijski svet si otroci gradijo odnos do realnega sveta, ki je do njih vse prevečkrat krivičen. Kako tudi ne, saj mu vladajo “velikani”, ki se jim včasih prav gotovo zdijo zlobni in krivični. Zlasti klasične pravljice nosijo v sebi bogato sporočilno vrednost.
A zadnje čase se zdi, da ravno te pravljice mnogo ljudi odklanja. Marsikak starš bi namreč znal potožiti, da so nekatere pravljice – zlasti klasične – preveč nasilne za otroke. Vsekakor drži, da tradicionalne pravljice vsebujejo kar precej krvi in nasilja, vendar pa le-tega ne poveličujejo kot morda filmi ali računalniške igre. Pravzaprav učijo nasprotno – da nasilje ni pravi način reševanja težav. Zlobni junaki – od čarovnic do velikanov – so na koncu zmeraj poraženi, zmaga pa vselej pogum, dobrota in pamet.
Čepravti nauki morda res niso vedno prikazani na politično korekten način, pa naj to ne bo izgovor za izogibanje. Pravljice so stoletja igrale pomembno vlogo v otroških življenjih in naj tako tudi ostane.